„Moj dragi", je rekel Sherlock Holmes, ko sva sedela nekoč ob kaminu na njegovem stanovanju v Baker Streetu, „življenje je neskončno bolj čudno nego vse, karkoli iznajde človeški duh. Ako bi mogla z roko v roki poleteti skozi onole okno, plavati nad tem velikim mestom, počasi odstraniti strehe ter gledati čudovite stvari, ki se gode, čudna naključja, načrte in protinačrte, čudovite vrste dogodkov, ki se vrše tekom vseh rodov ter vodijo do najbolj čudnih koncev, bi se nam zdeli vsi romani in vse povesti s svojimi navadami in že naprej določljivimi zaključki nad vse nepotrebni in prazni".
„In vendar nisem prepričan o tem,“ sem odgovoril. „Ti slučaji, ki pridejo potem časnikov na dan, so redno zelo borni in prostaški. V poročilih naše policije se nahaja do skrajnosti tiran realizem in vendar se mora priznati, da ni uspeh niti zanimiv niti umetniški."
„Pri doseganju realističnega pota se mora uporabljati neka gotova diskrecija in izbera," je pripomnil Holmes. „Tega pa ni najti v policijskih poročilih, kjer se morda polaga več važnosti na razne opazke, ki so brez vsakega pomena, nego na podrobnosti, ki nudijo pazljivemu opazovalcu bistvo vse zadeve. Bodi prepričan, da ni nič tako nenaravnega kakor vsakdanjost."
'Nasmejal sem se in zmajal z glavo. „Prav dobro te razumem, ako tako misliš," sem rekel. „Seveda v tvojem položaju kot neuradni svetovalec in pomočnik vseh, ki se na treh kontinentih nahajajo v zadregi, prideš v dotiko z vsem, kr je čudno in bizarno. Tukaj pa," — in vzel sem jutranji list v roke — „dajva vso stvar praktično preizkusiti. Tukajle se nahajajo prve naslovne vrstice notice: .Soprogova okrutnost proti svoji ženi.‘ Kar pol stolpca je tiska, toda jaz vem, da mi je vse popolnoma znano, ne da bi to prečital. Tu imamo seveda neko drugo žensko, pijačo, prepire, udarce, praske in sočutno sestro ali hišno gospodinjo. Najbolj nezreli izmed vseh pisateljev bi si ne mogel kaj bolj neprebavljivega izmisliti."
„Veš kaj, tvoja primera je za tvoj dokaz kaj nesrečno izbrana," je rekel Holmes, vzel časnik v roke ter pogledal vanj. „Tukaj gre za ločitev zakona Dundasov in naključje je naneslo, da sem bil pri tem udeležen ter pojasnil nekoliko majhnih okoliščin, ki so bile v zvezi s tem. Mož je bil popoln abstinent, nobene druge ženske ni bilo poleg in krivda je obstojala v tem, da je soprog vsako jed dokončal s tem, da si je vzel umetne zobe iz ust ter jih zagnal za svojo ženo; priznati moraš, da je to dejanje, kakršno povprečnemu pripovedovalcu povesti ne pride tako kmalu na misel. Vzemi ščepec njuhalnega tobaka, doktor, ter priznaj, da sem te s tvojo lastno primero premagal."
Podal mi je svojo tobačnico iz starega zlata in z velikim ametistom sredi pokrova. Ta blesk je bil v tolikem nasprotju z njegovimi preprostimi navadami, da si nisem mogel kaj, da je ne bi vzel v misel.
„Oh,“ je dejal, „pozabil sem skoraj, da te že nekaj tednov nisem videl. To je majhen spomin od češkega kralja v zahvalo za mojo pomoč v slučaju pisem Irene Adlerjeve."
„In prstan?" sem vprašal ter pogledal znameniti briljant, ki se mu je svetil na prstu.
„Tega pa imam od vladarske rodovine holandske; ali zadeva, v kateri sem ji bil na uslugo, je tako delikatna, da je ne morem niti tebi zaupati, ki si bil tako dober, da si objavil nekatere moje manjše probleme."
„Ali se baviš sedajle zopet s kakim slučajem?" sem ga vprašal z zanimanjem.
„S kakimi desetimi ali dvanajstimi, vendar z nobenim, ki bi bil količkaj zanimiv. Važni so, o tem bodi prepričan, a niso nič kaj zanimivi. Prišel sem do spoznanja, da nudijo navadno ravno nevažni slučaji širno polje za opazovanje in za hitro analizo vzroka in učinka, ki dela preiskavo mikavno. Večji zločini so navadno tudi bolj enostavni, kajti čim večji je zločin, toliko bolj očitni so navadno tudi nagibi. V teh slučajih se ne nahaja ničesar, kar bi nudilo kake zanimive poteze, izvzamem samo ono precej zapleteno zadevo, ki sem ti jo poročal iz Marseilla. Mogoče pa je, da bom imel kaj boljšega predno preteče nekoliko minut, kajti ako se ne motim, je tole eden mojih klijentov.
Vstal je s svojega stola, stopil k zastoru, ga odgrnil in pogledal dol v dolgočasno brezbarvno londonsko ulico. Ko sem mu pogledal črez ramo, sem opazil, da je na nasprotnem hodniku stala velika ženska s težko kožuhovinasto boo okoli vratu in z velikim zakrivljenim rdečim peresom na klobuku s širokimi okraji, ki ga je imela koketno potisnjenega preko svojih ušes. Izpod te velike zgradbe je zrla nervozno in neodločno proti našim oknom, zibala svoje telo naprej in nazaj in se nekam razvneto igrala z rokavičnimi gumbi. Naenkrat pa je skokoma, slično plavaču, ko zapusti breg, pohitela preko ulice in takoj zatem se je začulo glasno zvonjenje našega zvonca.
„Take pojave sem že videl,“ je rekel Holmes in vrgel svojo cigareto v ogenj. „Zibanje na tlaku vedno pomenja neko affaire de coeur. Rada bi imela moj svet, vendar ni gotova, ali ni zadeva vseeno preveč kočljiva, da bi jo komu zaupala. In vendar moremo tudi tukaj
narediti razloček. Zakonski mož, ki je storil svoji ženi resno krivico, se ne ziblje več, in običajni pojav je potem pretrgana vrvica za zvonec. V tem slučaju smemo biti prepričani, da gre za ljubezensko zadevo, da pa ta devica ni tako razjarjena, marveč preplašena in zmešana ali pa žalostna. Sicer pa prihaja tukaj sama, da nama prežene dvorne."
Pri teh besedah se je začulo trkanje na vratih in vstopil je naš dečko ter oznanil rniss Marv Sutherland, dama sama pa se je vzdigovala nad njegovo majhno temno postavo kakor kupčijska ladja z razvitimi jadri zadaj za majhnim pilotskim čolnom. Holmes jo je pozdravil z ono neprisiljeno priljudnostjo, radi katere je slovel, nato pa je zaprl vrata, ji namignil, da sede v naslanjač, ter jo ogledoval po oni pozorni in vendar razmišljeni navadi, ki mu je bila lastna.
„Ali ne uvidite," je rekel, „da je spričo vaše kratkovidnosti nekoliko težavno toliko pisati na pisalnem stroju?"
„Izpočetka je bilo v resnici," je odgovorila, „sedaj pa vem, kje se nahajajo črke, ne da bi pogledala tja." — Nato pa je nenadoma spoznala popolni pomen njegovih besedi, se močno zganila ter se z začudenjem in s strahom ozrla nanj. „Gotovo ste že čuli o meni, mr. Holmes," je zavpila, „drugače bi ne mogli vsega tega vedeti."
„Nič za to,“ je rekel Holmes in se nasmejal, „moje opravilo je, da vem razne stvari. Morda sem z vajo dosegel, da vidim marsikaj, kar drugi ljudje prezro. Ako ne, čemu pa me potem prihajate vprašat za svet?“
„Prišla sem k vam, gospod, ker mi je o vas pravila mrs, Etheregova, ki ste ji tako lahko našli njenega moža, dasiravno so že policija in vsi drugi obupali, češ da je mrtev. Oh, mr. Holmes, rada bi, da bi tudi zame toliko storili. Nisem bogata, vseeno pa imam sto funtov na leto, s katerimi lahko prosto razpolagam, poleg onega malega, kar si prislužim s strojem, in jaz bi dala vse, samo da bi izvedela, kaj se je zgodilo z mr. Hosmerjem Angelom."
„Zakaj ste v toliki naglici prišli semkaj po svet?" je vprašal Holmes, sklenil svoje prste ter gledal proti strppu.
Zopet se je prikazalo iznenadenje na nekoliko neizrazitem obrazu miss Mary Sutherlandove. „Da, v resnici sem v naglici odhitela z doma," je dejala, „kajti razkačilo me je, ko sem videla, kako malo se je za vso stvar zavzel mr. Windibank — moj oče. Ni hotel na policijo, ni hotel k vam, in radi tega, ker se sploh nikamor ni hotel ganiti in ker je venomer trdil, da se ni zgodila nobena škoda, me je tako razkačilo, da sem se hitro opravila ter prišla naravnost k vam."
„Vaš oče?“ je rekel Holmes, „gotovo vaš očim, ker je ime različno."
„Da, moj očim. Imenujem ga očeta, akoravno se smešno sliši, ker je samo pet let in dva meseca starši od mene."
„In vaša mati še živi?"
„O da, mati je še živa in zdrava. Ni mi ravno posebno ugajalo, mr. Holmes, ko se je tako kmalu po očetovi smrti drugič poročila in to z možem, ki je bil skoraj celih petnajst let mlajši od nje. Oče je bil napeljevalec plinovih in vodovodnih cevi na Tottenham Court Roadu in je zapustil čedno obrt, ki jo je moja mati s pomočjo prvega pomočnika mr. Hardyja po njegovi smrti dalje vodila; ko pa se je prikazal mr. Windibank, jo je pregovoril, da je svojo obrt prodala, kajti njegov poklic je bil mnogo boljši; bil je namreč vinski potnik. Dobila sta štiri tisoč sedemsto funtov zanjo, niti polovica tega, kar bi dobil oče, ako bi bil še živel."
Pričakoval sem, da postane Sherlock Holmes vsled tega obširnega in nekonsekventnega pripovedovanja nepotrpežljiv, opazil pa sem ravno nasprotno, da jo je poslušal z najpozornejšim zanimanjem.
„In vaši majhni dohodki", je dejal, prihajajo odtod, ali ne?"
„Oh ne, gospod. To je popolnoma drug denar, ki mi ga je zapustil moj stric Ned v Aucklandu. Naložen je v novozelandskih akcij ah po 4Y2 odstotka. Vsa vsota znaša dva tisoč petsto funtov, vendar se smem samo obresti dotakniti.“
„Vi me močno zanimate," je rekel Holmes. „In ker imate celih sto funtov na leto poleg tega, kar zaslužite, ne dvomim, da malo potujete in si marsikaj privoščite. Po mojih mislih more samska ženska s kakimi šestdeset funti prav lepo izhajati."
„Izhajala bi še z mnogo manjšo vsoto, mr. Holmes, vendar vedite, da jim nočem biti doma v nadlogo, dokler živim pri njih, in radi tega smejo razpolagati z mojim denarjem, dokler sem pri njih. Seveda je to samo začasno. Mr. Windibank dvigne vsako četrtletje moje obresti ter jih plača materi, jaz sama pa prav dobro izhajam z onim, kar si zaslužim s pisalnim strojem. Za vsako polo dobim dva penvja in pogosto napišem petnajst do dvajset pol na dan."
„Prav fladrobno ste mi razložili svoje razmere," je dejal mr. Holmes. „Ta gospod je moj prijatelj dr.Watson, ki morete vpričo njega ravno tako prosto govoriti kakor pred menoj samim. Sedaj pa bodite tako prijazni ter nam povejte vse, kar se tiče vašega razmerja do mr. Hosmerja Angela."
Rahla rdečica se je prikazala na obrazu rniss Sutherlandove, ki je začela nervozno pukati rese svojega jopiča. „Seznanila sem se ž njim na plesu napeljevalcev plinovih cevi," je dejala. „Ko je bil še oče živ, so nam pošiljali vstopnice, po njegovi smrti so se nas pa zopet spomnili ter jih poslali moji materi. Mr. Windibank ni želel, da bi šle na ta ples. Nikdar ni rad videl, da bi šle kamorkoli. Močno se je razsrdil, ako sem se hotela udeležiti samo zabave v nedeljski šoli. Toda to pot sem sklenila, da grem; na vsak način sem hotela iti na ples, kajti kakšno pravico je imel zabraniti zabavo? Ko sem mu dejala, da pridejo vsi prijatelji mojega očeta tja, je rekel, da ti ljudje niso vredni, da bi jih mi poznali. Dalje je trdil, da nimam primerne obleke za ples in vendar sem imela svojo rdečo plišasto obleko, ki je skoraj še iz omare nisem vzela. In končno, ko vse to ni nič pomagalo, je odpotoval po opravkih svoje tvrdke na Francosko, mati in jaz sva pa šle z mr. Hardyjem, ki je bil naš prvi pomočnik, na ples in tamkaj sem se seznanila z mr. Hosmerjem Angelom."
„Mislim“, je rekel Holmes, „da je bil mr. Windibank zelo nejevoljen, ker ste šli na ples, ko se je povrnil s Francoskega."
„O, zelo dober je bil glede tega. Spominjam se, da se je tsmejal in zmajeval z ramami, češ da nima nobenega pomena odrekati ženski kako stvar, kajti ona hoče vedno imeti, da obvelja njena."
„Razumem. Torej na onem plesu ste se, kajneda, seznanili z nekim gospodom po imenu mr. Hosmer Angel."
„Da, gospod. V oni noči sem se seznanila ž njim in naslednjega dne se je oglasil pri nas z vprašanjem, ako smo srečno domov prišli; in pozneje smo se sešli z njim •— to se pravi, mr. Holmes, — jaz sem se sešla ž njim dvakrat za kratek izprehod, zatem pa se je povrnil oče in mr. Hosmer Angel ni mogel več v hišo."
„Ne?“
„No, veste, očetu kaj takega nikakor ni bilo prav. Ni rad videval obiskovalcev v hiši in je vedno trdil, da mora biti ženska samo v svojem domačem krogu srečna."
„Kaj pa mr. Hosmer Angel ? Ali se vam nikoli ni skušal približati?"
„No, oče je nameraval čez teden dni zopet odpotovati na Francosko in Hosmer mi je pisal, da bi bilo najvarnejše in najboljše, ako se snideva šele po njegovem odhodu. Med tem časom si lahko dopisujeva in on mi je v resnici vsaki dan pisal. Ker sem zjutraj jaz prejemala pisma, se ni moglo zgoditi, da bi oče zanje izvedel."
„Ali ste bili v tem času že zaročeni s tem gospodom ?“
„O da, mr. Holmes. Zaročila sva se po prvem izprehodu. Hosmer — mr. Angel — je bil blagajnik v nekem uradu v Leadenhall Streetu
„Kakšnem uradu?"
„Najhujše na vsej stvari je, mr. Holmes, da tega ne vem."
„Kje pa je stanoval?"
„Imel je meblirano sobo najeto."
„Ali ne veste njegovega naslova?"
„Ne — samo toliko, da je stanoval na Leadenhall Streetu."
„Na kateri naslov ste mu pa pošiljali svoja pisma?"
„Na pošto v Leadenhall Streetu, poste restante. Dejal mi je, da bi se ostali uradniki norčevali iz njega, ako bi pošiljala pisma v urad; ponudila sem se, da mu pišem pisma s pisalnim strojem, kakor je on svoja; tega pa ni hotel imeti; dejal je, da se mu je zdelo, kakor da prihajajo pisma v resnici od mene, ako sem mu jih pisala lastnoročno, ako pa sem jih pisala s pomočjo pisalnega stroja, je vedno čutil, kakor da je stopil stroj med naju. To naj vam služi v dokaz, mr. Holmes, kako rad da me je imej in na kako malenkostne stvari je mislil."
„To je bilo jako duhovito," je rekel Holmes. „Že dolgo imam tudi jaz načelo, da so majhne stvari neskončno bolj važne. Ali se morete spomniti še drugih malenkosti glede mr. Hosmerja Angela?"
„Bil je zelo boječ človek, mr. Holmes. Z menoj je hodil raje zvečer nego podnevi; dejal je namreč, da nima rad, ako bi ga vsi ljudje videli. Bil je tudi zelo skromen, boječ in olikan. Celo njegov glas je bil mil. Povedal mi je, da je imel bezgavke, ko je bil še mlad, in da ima
vsled tega slabo grlo in počasen, šepetajoč način govorjenja. Bil je vedno dobro, jako čedno in preprosto oblečen, toda oči je imel slabe kakor jaz in radi tega je nosil barvaste naočnike, da se mu ne bi preveč bleščalo."
„No, in kaj se je zgodilo, ko se je vaš očim mr. Windibank zopet povrnil s Francoskega?"
„Mr. Hosmer Angel je prišel še enkrat v hišo ter mi nasvetoval, da bi se poročila, predno pride oče nazaj. Bil je strašansko resen ter me je pregovoril, da sem mu z roko na svetem pismu prisegla, da mu ostanem vedno zvestai, in naj se zgodi karkoli hoče. Mati je dejala, da ima popolnoma prav, da me primora do take prisege, in' da je to znamenje velike ljubezni. Mati mu je bila prav od prvega početka zelo naklonjena in celo bolj nego jaz. In ko sta začela nato govoriti, da bi se tekom enega tedna poročila, sem začela povpraševati, kaj poreče oče k temu. Obadva sta mi odgovorila, da se na očeta ni treba ozirati, marveč da se mu pozneje vse pove; mati je dejala, da bo že ona vso zadevo z njim uravnala. To mi ni bilo popolnoma všeč, mr. Holmes. Zdelo se mi je smešno, da bi ga prosila dovoljenja, ker je bil samo nekoliko let starši od mene. Jaz pa nisem hotela ničesar na skrivnem storiti in tako sem pisala očetu v Bordeaux, kjer ima tvrdka svoje francoske pisarne, toda moje pismo je prišlo ravno v jutro poročnega dne nazaj."
„Torej mu ni prišlo v roke?“
„Ne, gospod, kajti odpotoval je nazaj na Angleško, ravno ko je pismo dospelo tja.“
„Ha! To je bila nesreča. Svojo poroko ste torej določili za petek. Ali se je imela vršiti v cerkvi?"
„Da, gospod, toda brez vsakega šuma. Vršiti se je imela v cerkvi sv. Odrešenika blizu King’s crossa, po poroki pa se je imel vršiti zajtrk v hotelu St. Pankras. Hosmer je prišel po naju v kočiji; ker pa sva bili dve, je svojo prepustil nama, sam pa je stopil v neko drugo kočijo, ki je bila slučajno edina druga kočija na ulici. Medve sva prvi prišli do cerkve in ko se je ona druga kočija pripeljala za nama, smo zaman čakali, da stopi iz nje; ko je kočijaž stopil dol in pogledal v voz, ni bilo nikogar v njem! Kočijaž je rekel, da si nikakor ne more misliti, kaj da se je zgodilo z njim, zakaj videl ga je na svoje oči, da je vstopil. To se je zgodilo minuli petek, mr. Holmes, od tedaj pa nisem niti videla niti cula ničesar o njem, kar bi mi moglo pojasniti, kaj se je zgodilo z njim."
„Zdi se mi, da je z vami sramotno ravnal," je rekel Holmes.
„Oh ne, gospod! Bil je predober in preprijazen, da bi me na tak način pustil. Saj mi je vse jutro govoril, da mu moram biti zvesta, naj se zgodi, karkoli hoče, in ako bi se kaj popolnoma nepričakovanega zgodilo, kar bi naju ločilo, naj se vedno spominjam, da sem mu prisegla ostati zvesta in da bo prej ali slej zahteval od mene, da mu izpolnim dano obljubo. Čudno je bilo to govorjenje za jutro pred poroko, toda te njegove besede zadobe svoj pomen šele po tem, kar se je od tedaj zgodilo."
„Najbrže. Vaše mnenje je torej, da se mu je pripetila kaka nepričakovana nesreča, ali ne?“
„Da, gospod. Moje mnenje je, da je slutil kako nevarnost, kajti sicer ne bi na tak način govoril. In potem, mislim, se je v resnici zgodilo, kar je slutil."
„Ali ničesar ne slutite, kaj bi se mu pripetilo?"
„Nikakor.“
„3e eno vprašanje. Kako se je radi tega vedla vaša mati?"
„Močno se je jezila ter mi rekla, da ji ne smem nikoli več omeniti te zadeve."
„In vaš oče? Ali ste mu to povedali?"
„Da, in zdelo se je, da je istih misli kakor jaz, da se je nekaj prigodilo in da bom gotovo zopet videla Hosmerja. Kakšno korist, je rekel, more imeti človek od tega, da me pripelje do cerkvenih vrat, potem pa me zapusti? Ako bi si izposodil od mene denarja ali ako bi se poročil z menoj ter bi mu izročila svoj denar, potem bi bila stvar bolj umljiva; toda Hosmer je bil v denarnem oziru zelo neodvisen in ni nikoli hotel niti pogledati nobenega mojega šilinga. In vendar, kaj se je moglo prigoditi?
Zakaj ni ničesar pisal? Oh, kar v glavi se mi začenja mešati, kadar se spomnim na to! In ponoči ne morem niti za trenutek zaspati!“ Vzela je iz svojega mufa robec in začela močno ihteti.
„Si bom že ogledal vaš slučaj", je rekel Holmes in vstal, „in ne dvomim, da dosežemo določen uspeh. Dovolite, da bo odslej vsa teža te zadeve slonela na mojih ramah in ne pripustite, da bi se vaš duh še nadalje pečal ž njo. Pred vsem pa poizkusite pregnati mr. Hosmerja Angela iz svojega spomina, ravno tako kakor je izginil iz vašega življenja."
„Torej mislite, da ga ne vidim več?"
„Bojim se, da ne.“
„Kaj se mu je pa zgodilo?"
..Prepustite to vprašanje meni. Rad bi, da bi mi podali natančen popis njegove osebe in mi dali vsa ona pisma, ki jih morete pogrešati."
„Iskala sem ga potem časnika in dala minulo soboto oglas v Chronicle," je rekla. „Tukaj je dotični izrezek in štiri njegova pisma."
„Hvala vam. In vaš naslov?"
„Št. 31 Lyon-place, Camberwell.“
„Naslova mr. Angela niste, kajneda, nikoli imeli. Kje pa se nahaja tvrdka vašega očeta?"
„On potuje za veliko tvrdko Westhouse in Marbank, ki uvaža rdeča vina in ima svoje prostore v Fenchchurch Streetu."
„Hvala vam. Vaše poročilo je jako natančno. Pustite pisma tukaj in spominjajte se nasveta, ki sem vam ga dal. Delajte na to, da ostane ves dogodek zapečatena knjiga in ne pripustite, da bi vplival na vaše življenje."
„Zelo prijazni ste, mr. Holmes, vendar tega ne morem storiti. Jaz ostanem Hosmerju zvesta. On me najde vedno pripravljeno izpolniti dano obljubo, kadarkoli se povrne."
Navzlic njenemu neizrazitemu obrazu in nerodnemu klobuku je bilo vseeno nekaj plemenitega v preprosti zvestobi naše obiskovalke, da sva jo morala spoštovati. Položila je majhen zavitek pisem na mizo ter odšla z obljubo, da se takoj oglasi, kakor hitro bi jo morda poklical.
Sherlock Holmes je molče sedel nekoliko minut na svojem stolu; še vedno je imel konce svojih prstov skupaj stisnjene, noge iztegne j ene pred se, svoj pogled pa uprt v strop. Nato je vzel s police svojo staro, oljnato lončeno pipo, ki mu je bila nekaka svetovalka; prižgal jo je, se naslonil nazaj na svoj stol in začel spuščati modre kolobarje dima v zrak.
»Jako zanimiva študija, to dekle," je dejal. „Zdi se mi bolj zanimiva nego njen mali problem, ki je — mimogrede povedano — čisto vsakdanji. Ako pogledaš v moj zapisnik, najdeš podobne slučaje v Andoverju že leta 1877, in ravno tako se je zgodilo lani v Haagu nekaj podobnega. Akoravno je ideja že stara, so mi bile tukaj nekatere podrobnosti popolnoma nove. Toda dekle samo je bilo zelo poučno."
„Zdi se, da si čital mnogo na njej, kar je bilo meni nevidno," sem dejal.
„Ne nevidno, marveč neopaženo, Watson. Ti nisi vedel, kam je treba pogledati in tako ti je ušlo vse, kar je bilo važnega. Nikoli te ne morem pripraviti do tega, da bi spoznal važnost rokavov, pomenljivost nohtov na palcu ali pa velike posledice, ki utegnejo biti odvisne od vrvice na črevlju. Kaj pa si ti spoznal iz zunanjosti te ženske?"
„No, imela je klobuk skriljaste barve in s širokimi okraji, na njem pa opekastordeče pero. Njen jopič je bil črn z belimi pikami in majhnimi črnimi resami. Njena obleka je bila rjava, nekoliko bolj temne barve kakor kavine, ob vratu in na rokavih pa je imela majhen rdeč pliš. Njene rokavice so bile sivkaste in na desnem kazalcu odrgnjene. Dalje je imela majhne, okrogle, viseče uhane, in je sploh naredila vtis, da se nahaja v dobrih razmerah."
Sherlock Holmes je rahlo tlesknil z rokami in se hehetal.
„Na mojo besedo, Watson, ti čudovito napreduješ. Prav dobro si povedal. Sicer si zgrešil vse, kar je važnega, toda metodo si že uganil in vrhutega imaš zelo bistro oko za barve. Povem ti pa, dečko, nikar ne zaupaj splošnemu vtisu, marveč osredotoči svojo pozornost na podrobnosti. Moj prvi pogled velja vedno ženskemu rokavu. Pri moškemu je morda bolje ogledati si najprej kolena njegovih hlač. Kakor si opazil, je imela ta ženska na rokavih pliš, na katerem se razni sledovi prav hitro poznajo. Ona dvojna proga malo nad členki, kjer se strojepiska dotakne mize, je bila lepo videti. Šivalni stroj povzroča enaka znamenja, toda samo na levi roki in na strani, ki je obrnjena od palca, in se ne nahaja ravno preko najširšega dela, kakor tukaj. Nato sem si ogledal njen obraz ter opazil vtisk naočnikov na vsaki strani njenega nosu; z ozirom na to sem se drznil izreči opazko o kratkovidnosti in pisalnem stroju, kar jo je očividno osupnilo."
„Tudi mene je iznenadilo."
„Toda stvar je bila jako jasna. Močno sem se potem začudil, ko sem pogledal njene črevlje ter opazil, da črevlja sicer nista bila nepodobna, da pa vseeno nista spadala k istemu paru, ker je eden imel preprosto kapico, drugi pa nobene. Na enem sta bila zapeta samo dva dolenja gumba izmed petih, na drugem pa prvi, tretji in peti. Ako pa ti vidiš, da je šla mlada dama, ki je sicer čedno oblečena, od doma v neenakih črevljih, ki so bili le deloma zapeti, potem sklep ni bogvekako velik, ako se reče, da je v veliki naglici odšla z doma."
„5e kaj drugega?" sem vprašal z velikim zanimanjem.
„Mimogrede sem opazil, da je pred odhodom' z doma napisala pismo, toda šele potem, ko je že bila popolnoma oblečena. Opazil si, da je bila njena desna rokavica na kazalcu raztrgana, očividno pa nisi opazil, da sta bila rokavica in prst zamazana z modrim črnilom. Pisala je v naglici in pregloboko pomočila svoje pero. To se je moralo zgoditi danes zjutraj, sicer bi se madež na prstu ne mogel tako močno videti. Vse to je jako zabavno, akoprav precej elementarno, toda vrniti se moram k stvari, Watson. Ali mi hočeš prečitati popis mr. Hosmerja Angela, kakor se nahaja v oglasu?"
Obrnil sem mali izrezek proti luči. „Pogreša se“ — tako se glasi oglas — „od dne 14. t. m. dopoldne neki gospod po imenu Hosmer Angel. Velikost kakih pet črevljev sedem palcev, močne postave, blede barve, črnih las, malo plešast sredi glave; ima gosto, črno stransko brado in brke, barvaste naočnike in govori nekoliko slabotno. Ko so ga zadnjič videli, je nosil črno s svilo obrobljeno suknjo, črn telovnik, zlato verižico znamke ,Albert', sive hlače in rjave gamaše nad črevlji z elastičnimi stranmi. Znano je, da je bil uslužben v nekem uradu v Leadenhall Streetu. Kdor bi kaj vedel" itd. itd.
„To bo zadostovalo," je rekel Holmes. „Kar se tiče pisem," je nadaljeval ter si jih ogledal, „so čisto navadna. V njih ni prav nikake t opore glede mr. Angela, razen da enkrat navaja Balzaca. Neko znamenito lastnost pa imajo, ki si jo brez dvoma opazil."
„Pisana so s pisalnim strojem," sem dejal.
„Ne samo to, marveč tudi podpis je pisan s pisalnim strojem. Poglej, kako lepo se bere ,Hosmer Angel' tam spodaj. Kakor vidiš, je pač tam datum, pa nobenega naslova razen Leadenhall Street, ki pa je precej negotov. Ta okoliščina glede podpisa je jako pomenljiva — da, lahko rečemo, da je odločilna."
„Glede česa?"
„Moj dragi človek, ali je mogoče, da ne uvidiš, kako velikega pomena je to?"
„Ne morem reči, da uvidim, razen ako je mogoče skušal zatajiti svoj podpis, ako bi prišlo do kake tožbe zaradi neizpolnitve zaroke."
„Ne, za to ni šlo. Vseeno pa napišem dve pismi, ki doženeta vso zadevo. Enega pošljem neki tvrdki v mestu, drugega pa mr. Windibanku, očimu mlade dame, v katerem ga prosim, da naju obišče tukaj jutri zvečer ob šestih, ako mu je mogoče. Povsem umestno je, da stopimo z moškimi sorodniki v zvezo. Sedaj, doktor, pa ne moreva ukreniti ničesar, dokler ne pride odgovor na te dve pismi; radi tega lahko spravimo ta naš mali problem za ta čas na polico."
Imel sem toliko vzrokov zanesti se na izredne zmožnosti svojega prijatelja in izvanredno eneržijo v dejanju, da sem čutil, da mora imeti kako bolj gotovo podlago za svoje sigurno in neprisiljeno vedenje, s katerim je obravnaval to čudno skrivnostno zadevo, ki mu je bila predložena v razrešitev. Samo enkrat vem, da ni imel uspeha, in 1 sicer v slučaju Irene Adlerjeve; ko pa sem se ozrl nazaj na čudovito zadevo v „Znamenju Štirih" in na izvanredne okoliščine, ki so bile v zvezi s „Študijo v škrlatu", sem spoznal, da bi morala biti v resnici močno zamotana ona stvar, ki bi je ne mogel razvozljati.
Zapustil sem ga torej pri njegovi lončeni pipi v prepričanju, da bo imel naslednjega večera, ko se zopet oglasim, v svojih rokah vse pomočke, s katerimi pojasni istovetnost izginulega ženina miss Mary Sutherlandove.
Tisti čas je neki zelo resni slučaj bolezni zahteval vso mojo pozornost in ves naslednji dan sem imel dela ob postelji svojega bolnika. Šele tik pred šesto uro sem bil zopet prost in mogel skočiti v kočijo ter se odpeljati v Baker Street; bal sem se že skoraj, da pridem prepozno k razrešitvi te male skrivnosti. Našel sem pa Sherlocka Holmesa samega; kakor zvit je ležal na svojem prostornem naslanjaču in skoraj spal. Mogočna vrsta steklenic in poizkusnih cevi ter ostri duh hidrokloridske kisline so mi pričali, da se je ves dan pečal s kemičnimi preiskavami, ki so mu bile tolikanj drage.
„No, ali si jo že razrešil?" sem vprašal, ko sem vstopil.
„Da. Bil je baritov bisulfat."
„Ne, ne, ono skrivnostno zadevo!" sem zaklical.
„O, to! Mislil sem, da sol, ki sem jo ravnokar preiskoval. Na tej zadevi ni bilo nič skrivnostnega, akoravno so nekatere okolnosti zanimive, kakor sem že včeraj rekel. Edina škoda je ta, da ni nobenega zakona, po katerem bi se lopov mogel kaznovati.“
„Kdo pa je ta in kakšen namen je imel pri tem, da je zapustil miss Mary Sutherlandovo?“
Komaj sem izgovoril to vprašanje in predno je Holmes mogel odgovoriti, sva začula glas težkih korakov na hodniku in takoj zatem trkanje na vratih.
„To je dekletov očim mr. James Windibank,“ je rekel Holmes. „Odpisal mi je, da bo ob šestih tukaj. Naprej!“
Mož, ki je stopil v sobo, je bil krepak človek srednje postave, kakih trideset let star, gladko obrit in bledega obraza, prijetnega in prikupljivega vedenja in čudovito bistrih ter prodirljivih oči. Vprašajoče je naju pogledal, položil svoj svetli klobuk na stransko mizo, se nekoliko priklonil ter sedel na najbližji stol.
„Dober večer, mr. James Windibank,“ je rekel Holmes. „Kaj ne, tole s pisalnim strojem pisano pismo, v katerem obljubljate priti ob šestih, je vaše.“
„Da, gospod. Bojim se, da sem se malo zakesnil, ali jaz nisem popolnoma sam svoj gospodar, saj veste. Žal mi je, da vas je miss Mary Sutherlandova nadlegovala s svojo malenkostno zadevo, kajti moje mnenje je, da se takega umazanega perila ne pere javno. Zgodilo se je popolnoma proti moji volji, da je prišla semkaj, toda ona je jako razburljivo in strastno dekle, kakor ste morda sami opazili, in se ne da tako lahko voditi, ako se je odločila za kako stvar. Seveda me radi vas ni toliko skrbelo, ker niste v nikaki zvezi z uradno policijo, toda vseeno ni prijetno, ako se raznašajo podobne družinske nezgode okoli. Vrhutega so to nepotrebni stroški, kajti kako bi bilo mogoče, da najdete tega Hosmerja Angela?"
„Ravno nasprotno," je rekel Holmes mirno, „jaz imam vse vzroke misliti, da se mi posreči najti mr. Hosmerja Angela."
Mr. Windibank se je močno zganil, tako da so mu rokavice padle na tla. „Zelo me veseli, da to slišim," je rekel.
„Cudno je", je pripomnil Holmes, „da ima pisalni stroj v resnici ravno toliko individualnosti kakor pisava kakega človeka. Ako niso popolnoma novi, ne pišeta niti dva enako. Nekatere črke se bolj obrabijo nego druge, in nekatere se obrabijo zopet samo na eni strani. Opazili boste, mr. Windibank, da so v tem vašem pismu črke e nekoliko zamazane zgoraj v zanki in da je rep črke r nekoliko pokvarjen. Dalje se nahaja še štirinajst podobnih znakov, toda navedeni so najbolj jasni."
„V našem uradu izvršujemo vse svoje dopisovanje s pomočjo tega stroja in črke so v resnici nekoliko obrabljene," je odgovoril naš obiskovalec ter pozorno pogledal Holmesa.
„Sedaj vam pa pokažem neko v resnici zanimivo študijo, mr. Windibank,“ je nadaljeval Holmes. „V mislih imam namreč neko drugo s pisalnim strojem pisano pisanje in njegovo zvezo z zločinom. To je predmet, s katerim sem se že nekoliko pečal. Tu imam štiri pisma, ki prihajajo baje od pogrešanega. Vsa so pisana s pomočjo pisalnega stroja. V vseh ni samo črka e zamazana in črka r brez repa, marveč boste tudi opazili, ako vam je drago poslužiti se mojega povečalnega stekla, da se nahaja v njih tudi onih drugih štirinajst znakov, ki sem jih omenil v vašem pismu."
Mr. Windibank je skočil pokonci ter zagrabil svoj klobuk. „Veste, za tako fantastično govorjenje imam premalo časa, mr. Holmes," je rekel. „Ako morete tega človeka prijeti, ga primite, in kadar se to zgodi, me pa o tem obvestite."
„Gotovo,“ je rekel Holmes, stopil k vratam in jih zaklenil. „Jaz vam torej povem, da sem ga že ujel!“
»Kaj! Kje pa?“ je zavpil mr. Windibank, ki je prebledel kakor zid ter se oziral okoli sebe kakor miš v pasti.
„O, tako pa ne pojde — v resnici ne pojde," je rekel Holmes prijazno. „Tukaj mi ne morete uiti, mr. Windibank. Stvar je preveč jasna in v resnici slab poklon ste mi naredili, ko ste se izrazili, da mi ne bo mogoče razrešiti tako enostavnega vprašanja. Tako je prav! Le sedite, da se pogovorimo o vsej stvari."
Naš obiskovalec se je zgrudil na stol; bil je bled kakor smrt, na čelu pa se mu je svetil pot. „To — to ni kaznivo," je zajecljal.
„Prav zelo se bojim, da v resnici ni. Toda med nami rečeno, mr. Windibank, ta vaša zvijača je bila tako okrutna, sebična, brezčutna in malenkostna, kakor je še nisem doživel. Sedaj mi pa dovolite, da hitro preletim vso vrsto dogodkov; kjer se bom zmotil, mi pa povejte."
Naš obiskovalec je sedel sključen na svojem stolu in glava se mu je povesila na prsi, kakor človeku, ki je popolnoma uničen. Holmes je uprl svoje noge v kaminov rob, vtaknil roke v žep, se naslonil nazaj in začel govoriti, kakor se nam je zdelo, bolj sam s seboj kakor pa z nami.
„Ta človek se je poročil z žensko, ki je bila mnogo starejša od njega, in sicer radi njenega denarja," je dejal, „in vrhutega je uporabljal hčerin denar toliko' časa, dokler je ona živela pri njih. Vsota je bila za ljudi njegove vrste precej velika, ako bi pa ta denar izgubil, bi bil razloček precej občuten. Radi tega je bilo vredno potruditi se, da si ga ohrani. Hči je bila dobrega, ljubeznivega značaja, toda dobrovoljna in nežnočutna, tako da je bilo očito, da z ozirom na njeno lepo zunanjost in majhne dohodke ne bo dolgo sama ostala. Njena omožitev bi seve pomenila izgubo sto funtov na leto; kaj je storil radi tega očim, da bi preprečil kaj takega? Najprej jo je skušal obdržati doma in ji prepovedal iskati si enako stare družbe. Kmalu je pa spoznal, da to ne bo vedno držalo. Ona je postala uporna, je obstojala pri svojih pravicah in končno odločno izjavila, da pojde na vsak način na neki ples. In kaj stori zatem njen bistroumni očim? Izmisli si idejo, ki je bolj vredna njegove glave nego njegovega srca. Sporazumno in s pomočjo svoje žene si je izpremenil svojo zunanjost, pokril te bistre oči z barvastimi očali, si nataknil na obraz umetne brke in gosto obstransko brado, izpremenil ta jasni glas v prijazno šepetanje, in tako se varen vsled kratkovidnosti dekleta prikaže kot mr. Hosmer Angel ter odvrača druge ljubimce s tem, da se sam zanjo poganja."
„V početku je bila to zgolj šala," je stokal naš obiskovalec. „Niti na misel nam ni prišlo, da bi jo to tako zelo prevzelo."
„Verujem. Bodi temu kakor hoče, čisto gotovo je, da je to mlado damo močno prevzelo in ker je bila popolnoma prepričana, da se nahaja njen očim na Francoskem, ji nikoli niti za trenutek ni prišlo na misel, da bi kaj sumila. Pozornosti tega gospoda so ji dobro dele in učinek vsega tega je povečavalo glasno občudovanje njene matere. Nato je začel mr. Angel zahajati v hišo, kajti jasno je bilo, da se je treba požuriti, ako so hoteli doseči kak uspeh. Temu so sledili sestanki in zaroka, ki je imela končno preprečiti, da bi se dekletova ljubezen ne obrnila do koga drugega. Toda ta prevara se ni dala vedno vzdržati. Ta izmišljena potovanja na Francosko so bila nekoliko nerodna. Jasno je torej bilo, da je bilo treba vso zadevo na tak dramatičen način zaključiti, da bi naredil trajen vtis na dekletovo dušo ter na ta način za dogleden čas onemogočil, da bi se ozrla po kakem drugem snubcu. Odtod te obljube in prisega zvestobe na sveto pismo in odtod-vsa namigavanja, da bi se moglo še v jutro pred poroko kaj prigoditi. James Windibank je želel, da bi bila miss Sutherlandova navezana na Hosmerja Angela in da bi bila tako zelo na nejasnem glede njegove usode, da bi na vsak način najmanj deset let ne poslušala nobenega drugega moškega. Pripeljal jo je prav do cerkvenih vrat, in ker ni mogel še dalje iti, je lepo izginil in se pri tem poslužil stare zvijače, da je stopil pri enih vratih v kočijo, pri drugih pa iz nje. Tako, mislim, se je vršila vsa zadeva, mr. Windibank!“
Naš obiskovalec je postal med Holmesovim govorjenjem nekoliko bolj pogumen; vstal je s svojega stola, na njegovem obrazu pa se mu je prikazal hladnokrven posmeh.
„Morda je tako, morda pa tudi ne, mr. Holmes", je rekel, „ako ste pa v resnici tako bistro umni, bi morali tudi toliko vedeti, da ste vi tisti, ki je ravno sedaj prelomil postavo in ne jaz. Prav od prvega početka nisem storil nič kaznivega; toda dokler imate vi svoja vrata zaklenjena, zaslužite da vas tožim radi •dejanskega razžaljen ja in omejitve osebne svobode."
„Postava vam ne more ničesar storiti, kakor pravite", je rekel Holmes, odklenil in odprl vrata na stežaj, „toda nikoli ni bilo človeka, ki bi bolj zaslužil kazni. Ako ima ta mlada dama kakega brata ali pa prijatelja, bi vas moral z bičem ošvrkati po hrbtu. Pri Bogu!" je nadaljeval ter spričo zaničljivega nasmeha na njegovem obrazu zardel, „to sicer ni moja dolžnost napram moji klijentinji, toda tukaj imam ravno svojo palico pri roki in mislim, da se je smem prav lahko poslužiti —“ Urno je stopil po svojo palico, ali predno jo je mogel prijeti, se je začul na stopnicah glasen ropot, težka vežna vrata so zaloputnila in skozi okno smo videli mr. Jamesa Windibanka, kako je tekel po ulici, kolikor je le mogel.
..Hladnokrven lopov to," je rekel Holmes in se nasmejal, ko se je zopet vrgel na svoj stol. „Ta človek bo stopal od zločina do zločina, dokler ne bo storil kaj posebno hudega ter končal na vislicah. Ta slučaj ni bil brez vsake zanimivosti v gotovih ozirih."
„Jaz pa še vedno ne morem videti vseh stopinj tvojega sklepanja," sem dejal.
„No, že takoj izpočetka je bilo jasno, da je moral ta mr. Hosmer Angel imeti s svojim obnašanjem poseben namen, in ravno tako očito je bilo, da je bil edini človek, ki je mogel imeti korist od tega dogodka, samo ta očim. Dalje je dalo misliti dejstvo, da ta dva človeka nikdar nista bila skupaj, marveč da se je eden vedno prikazal, kadar drugega ni bilo doma. Ravno tako so bila pomenljiva barvasta očala in čudni glas; iz tega se je dalo sklepati na izpremembo zunanjosti, ravno tako kakor iz goste obstranske brade. Vse moje sumnje pa so dobile trdno oporo v tem, ker je tudi svoj podpis napravil s pisalnim strojem; iz tega se je naravno lahko sklepalo, da je bila njegova pisava njej tako zelo znana, da bi jo celo pri najmanjšem vzorcu lahko spoznala. Kakor vidiš, so kazala vsa ta posamezna dejstva skupno z mnogimi drugimi v eno in isto smer."
„In kako si dognal, da je vse to resnica?“
„Potem ko sem dognal, kdo' je krivec, mi je bilo lahko potrditi svoje domneve. Tvrdka, za katero je bil ta človek delal, mi je bila znana. Ko sem prečital tiskani popis, sem izločil iz njega vse, karkoli je mogla biti posledica izpremembe — obstransko brado, očala, glas, ter sem ga poslal oni tvrdki s prošnjo, da naj me obvesti, ako odgovarja ta popis kateremukoli njenih potnikov. Obenem sem že opazil posebnosti pisalnega stroja in sem pisal temu človeku samemu ter ga prosil, da naj me obišče tukaj. Njegov odgovor je bil pisan s pisalnim strojem, kakor sem pričakoval, ter mi je pokazal iste malenkostne, toda značilne hibe. Z isto pošto sem prejel tudi pismo od tvrdke •Westhouse in Marbank iz Fenchurch Streeta s sporočilom, da se oni popis v vsakem oziru ujema z zunanjostjo njihovega uslužbenca Jamesa Windibanka. Voila tout!"
„In miss Sutherlandova ?“
„Ako ji povem resnico, mi ne bo hotela verjeti. Gotovo se spominjaš starega perzijskega pregovora, ki pravi: ,V nevarnost se podaja oni, ki vzame tigru mladiča, in ravno tako se podaja v nevarnost človek, ki vzame ženski domišljijo.' V Hafizu se nahaja ravno toliko zmisli kakor v Horacu in ravno toliko poznavanja sveta."